Zdravi nasveti

Naš malček gre v vrtec oziroma zasebno varstvo

O Programu-o projektu Skupaj za zdravje

,

Če se otrok vključuje v vrtec ali drugo obliko varstva po izteku starševskega dopusta za varstvo in nego otroka, torej po 11. mesecu starosti, obdobje ravno sovpada z obdobjem intenzivnega doživljanja ločitvenega strahu.

Zelo pomembno je, da se starši in vzgojitelji zavedajo tega pojava in otroku v tem času pomagajo. Nekateri malčki se na novo okolje prilagodijo brez večjih težav, drugi pa doživljajo večje stiske. Vsekakor je vsako malčkovo stisko pomembno upoštevati skrbno in obzirno ter mu pomagati pri njenem premagovanju.


Dejavniki, ki so pomembni pri odločanju za »zasebno« varstvo

Ko se odločamo za zasebno varstvo, moramo biti pozorni na različne dejavnike, ki imajo lahko vpliv na otroka: obliko varstva (kako je poskrbljeno za varnost, ustrezno prehrano, igro, spanje in skrb za otroka), njegovo kakovost (razpoložljivost igrač / pripomočkov, ukvarjanje z otrokom, pozornost na načine zaposlitve otrok v vrtcu...), trajanje (varstvo naj ne traja več kot 8 ali 9 ur dnevno – tudi otrok je po tem času že utrujen in potrebuje varno zavetje staršev), stabilnost (koliko različnih oseb bo čuvalo otroka) in starost, pri kateri otroka oddamo v varstvo. Verjetno je najpomembnejši dejavnik na katerega moramo biti pozorni pri izbiri zasebnega varstva varuh/vzgojitelj, saj je spodbudna interakcija z odzivnim odraslim ključna za otrokov zgodnji spoznavni, govorni in psihosocialni razvoj. Zelo pomembna je »stalnost« varuha/vzgojitelja oziroma čim manj pogosta menjava osebja, saj dojenčki in malčki za razvoj zaupanja in varne navezanosti potrebujejo dosledno varstvo. Kakovost in količina varstva, ki so ga otroci deležni, vplivata na posamezna področja otrokovega razvoja. Varuh/vzgojitelj naj bo ustrezno izobražena, čustveno topla, občutljiva in odzivna oseba. Posebej je to pomembno za otroke, ki prihajajo iz manj spodbudnega okolja.

 Uvajanje v vrtec oziroma varstvo

Starši morajo biti na uvajanje v vrtec ali varstvo dobro pripravljeni. Prav je, da vedo, da so določena vedenja ob uvajanju v vrtec povsem pričakovana in običajna, kar dokazujejo tudi izsledki zanimive raziskave iz leta 1960, ki je bila opravljena o vključevanju otrok v vrtec. Ugotovljeno je bilo sledeče:

  • V povprečju se malčki na vrtec prilagodijo v približno 3 tednih, starejši otroci (stari dve ali tri leta) pa nekoliko počasneje;
  • Večina jih ob ločitvi staršev joka še 3 tedne po tistem, ko so odšli v vrtec;
  • Poleg joka in zmanjšanja zanimanja za dogajanja okoli sebe, se kažejo še težave s prehranjevanjem (pomanjkanje teka, zavračanje hrane, izbirčnost) in težave s spanjem (jok, nemiren spanec, predčasno zbujanje, potreba po telesnem stiku z vzgojiteljem pred spanjem). Mame otrok so poročale o podobnih težavah doma, pa tudi o povečanem negativnem razpoloženju (jokavost, pogosto preverjanje ali je vsaj eden od staršev v bližini). Mame so poročale tudi o težavah pred odhodom v vrtec ob vstopu v stavbo vrtca in odhodu staršev (jok, oklepanje, upiranje slačenju in sezuvanju, nemir). V prvih dveh mesecih so malčki izražali manj intenzivno veselje ob ponovnem snidenju s starši kot protest ob njihovem odhodu. Omenjena vedenja so torej povsem pričakovana in običajna;
  • Igrače, ki so jih malčki prinašali s seboj, sorojenec v vrtcu ali znani vrstnik v isti skupini od doma niso imele vpliva na hitrejšo prilagoditev;
  • Nekoliko manj časa so za prilagoditev potrebovali malčki, ki so se v prvem letu starosti občasno za kratek čas ločili od mame, malčki z lahko vzgojljivim tipom temperamenta in tisti, ki so se hitreje navezali na vzgojitelja;
  • Pomemben je tudi odnos matere do uvajanja v vrtec/varstvo. Malčki mater, ki ob uvajanju doživljajo intenzivnejši stres ob ločitvi, se težje in dlje časa prilagajajo na vrtec kot malčki, katerih mame so ločitev doživljale kot manj stresno.