Pri dojenčkih v starosti približno osem mesecev lahko opazimo nenadno spremembo. Prej dobrovoljnega in nasmejanega dojenčka se loteva strah pred neznanci, nekakšna previdnost pred osebami, ki jih ne pozna in strah pred odhodom znane osebe, ki zanj skrbi, npr. mame. Dojenčki, mlajši od šestih mesecev, na neznance le redko negativno reagirajo, saj se veselijo vsakogar, ki je do njih prijazen, z njimi prijazno ravna, ne glede na to ali so te osebe sorodstveno blizu ali ne.
Strah pred ločitvijo se pojavi že okoli petega meseca starosti, ko začnejo nekateri dojenčki kazati prve znake previdnosti pred tujimi osebami. Večina dojenčkov začne kazati znake strahu nekje med osmim mesecem ter letom in pol, seveda pa obstajajo med dojenčki tudi razlike. V tem času se močno navežejo na enega od skrbnikov (največkrat je to mama), jočejo ob njenem odhodu, se je oklepajo, oprijemajo, starejši se plazijo za njo in ji sledijo, ponoči pa se zbujajo in jo kličejo. Najboljše se potolažijo v njenem objemu. Strah pred ločitvijo je povsem običajen in normalni del razvoja, pojemati začne približno pri starosti leto in pol.
Razlogov za pojav strahu pred ločitvijo je več (različne psihološke smeri podajajo različne razlage), najpogosteje uporabljena je psihoanalitična razlaga, da je strah pred ločitvijo posledica otrokovega izstopanja iz simbioze z mamo (v simbiozi otrok mamo in sebe dojema kot eno) in pričetka individualizacije (ločevanje med mamo in seboj ter mamo in drugimi ljudmi).
Ločitveni strah je znak otrokove navezanosti na starša, zato je otroka ob doživljanju strahu pred ločitvijo potrebno potolažiti, mu s tem dati občutek varnosti in podkrepiti njegovo zdravo navezanost na starša. Obstaja več različnih načinov kako otroku pomagati pri premagovanju doživljanja ločitvenega strahu:
- Prek igre: npr. »kuku«, skrivalnice;
- Ustvarjanje manjših ločitev: npr. starši gredo v drug prostor in se od tam občasno oglašajo otroku, mu pustijo da se odplazi v drug prostor (prej poskrbijo za varnost) in ne pohitijo takoj za njim;
- Zagotoviti postopno in nevsiljivo približevanje neznanih oseb: starši naj o neznancih govorijo pozitivno, neznanec naj nekaj časa počaka, preden se približa dojenčku. Ko to stori, naj se dojenčku približa tiho, počasi, nežno, igrivo in nevsiljivo;
- Uporaba tolažilnega predmeta: nekateri otroci se dobro potolažijo ob uporabi posebne manjše mehke igrače/odejice, ki na otroka deluje tolažilno in jim pomaga premagati najhujše trenutke tesnobe. Ta predmet se imenuje tudi t. i. prehodni predmet, saj služi lažjemu premagovanju prehoda med navezanostjo na starše in ločitvijo od njih. Otroka predmet spominja na dom, varnost in udobje. Pri izbiri tolažilnega predmeta naj bodo starši pozorni na varnost (tveganje za zadušitev). Ko bo otrok dovolj velik in se bo počutil varno tudi v drugih okoljih, bo predmet postopoma pričel opuščati;
- Uporabiti varstvo dojenčku poznanih in zanesljivih ljudi: kadar morajo starši po nujnih opravkih, naj se za kratkotrajno varstvo dogovorijo z osebo, ki jo dojenček dobro pozna, se v njegovi družbi dobro počuti. Hkrati naj bo to oseba, ki je topla in odzivna in bo v času odsotnosti staršev za dojenčka lepo poskrbela. Oseba, ki dojenčka varuje, naj se pripravi, da bo dojenčka zamotila v času, ko bodo starši odsotni;
- Od otroka se je potrebno pred odhodom posloviti: otroku, četudi je še dojenček, je potrebno najaviti odhod in mu razložiti kaj se bo dogajalo v času, ko ga bo čuval nekdo drug. Četudi je npr. dojenček še majhen, naj starši ne odidejo neopaženo. Čeprav bo ob odhodu dojenček jokal, se bo veliko hitreje potolažil, kot pa če bo čas odsotnosti preživel v negotovosti in strahu, kje so njegovi starši;
- Ko je otrok že starejši – malček, naj ga starši izpostavijo čim več različnim družabnim izkušnjam, pri katerih naj bodo navzoči in naj ga nežno spodbujajo, da naj gre in se igra, četudi ste tam. Organizirajo naj mu igranje s prijatelji ali naj preživi nekaj uric s starimi starši ali drugimi, ki jim starši zaupajo.
