Zdravi nasveti

Kako vzgojiti otroka z zdravo samopodobo

O Programu-predstavitev

,

Vzgoja je ena izmed najtežjih nalog na svetu in delo, za katerega starši nikoli niso zadosti opremljeni. Vendar je to temelj odnosa z otrokom, ki človeka kot starša najbolj izpolnjuje. Kljub temu, da so v teh časih starši zelo zaposleni, naj si za svoje otroke vzamejo čas.

Povsem dovolj so že povsem preproste oblike skupnega preživljanja časa: skupen zajtrk ali kosilo, branje knjigic zvečer pred spanjem, sprehod ali igra z otrokom. Če je v družini več otrok, naj si starši občasno vzamejo poseben čas za vsakega od otrok in počnejo z njim tisto, kar si želi otrok.

Zelo pomembno je, da se starši zavedajo, da otrok sebe najprej spoznava skozi oči staršev – sliši njihov glas, vidi njihovo govorico telesa in vsak izraz. Šele kasneje te informacije »o sebi«, dopolni z informacijami s strani vrstnikov in drugih odraslih. Sploh v prvem letu starosti je pomembno, kako starši sprejemajo otrokova občutja in kako ob tem reagirajo. Odzivi in vedenje staršev v tem obdobju močno vplivajo na otrokova prepričanja o sebi in posledično o svetu okoli njega (ali je dober ali slab, ali je (ne)vreden ljubezni, ali ga imajo/nimajo radi...). To je obdobje, ko otrok razvija temeljni občutek zaupanja/nezaupanja do sebe in okolice. Besede in vedenje staršev bolj kot kaj drugega vplivajo na razvoj otrokove samopodobe, saj je odnos med staršem in otrokom najbolj temeljni odnos, ki se oblikuje v otroštvu. Kadar ga starši upravičeno pohvalijo, v otroku razvijajo občutek ponosa. Če mu dovolijo, da sam opravlja svoje naloge, se počuti samostojnega in neodvisnega. Z omalovaževanjem in negativnimi primerjavami in neosnovanimi kritikami pa dosežejo nasprotno – otrok se počuti slabo, počuti se prizadetega in ničvrednega. Starši naj bodo do otroka vedno sočutni, v pogovoru naj besede izbirajo pazljivo.

S pohvalami in spodbudami naj otroku pomagajo, da se dobro počuti v svoji koži, da je samozavesten, ponosen nase in na svoja dejanja in da sprejema sebe takšnega kot je. Otrok se mora naučiti, da vsi delamo napake in da ga imajo starši radi kljub temu, da jim nekatera vedenja in dejanja niso všeč. Starši naj se izogibajo nenehnega kritiziranja, otroka naj za lepa dejanja večkrat pohvalijo. Pohvala je na mestu sploh, kadar otrok samostojno naredi nekaj dobrega (npr. pospravi igrače, pomaga drugim...). Takšne pohvale spodbudijo otrokovo lepo vedenje. Starši naj se osredotočijo na to, da pri svojem otroku vsak dan opazijo nekaj dobrega, za kar ga lahko pohvalijo. Tudi sicer naj mu velikokrat povedo, da ga spoštujejo, cenijo in ga imajo radi.

V vsaki družini je postavljanje meja neizogibno. Meje so pravila oziroma smernice s strani staršev in drugih odraslih oseb v otrokovem življenju o tem, kaj se od otroka pričakuje in kako se je potrebno vesti v različnih situacijah. Cilj postavljanja meja je otroku pomagati, da se nauči sprejemljivega vedenja in samonadzora. Otroci se najbolj varno počutijo v predvidljivem okolju, to pa dosežemo s postavljanjem meja, s pomočjo katerih otrok dobi občutek, kaj je prav in kaj narobe ter kakšno vedenje je v določenih situacijah ustrezno in kakšno vedenje neustrezno. Otroci bodo verjetno preizkušali meje, ki jim jih postavljajo starši, kar je povsem običajno in pričakovano, a te so nujne, da bodo lahko zrastli v zrele in odgovorne ljudi, ki se bodo znali prilagajati številnim spremembam, pravilom in omejitvam, s katerimi se bo soočili. Poleg postavljanja meja je odgovornost staršev, da so odločni in vztrajajo pri dogovorjenih pravilih in posledicah, ki sledijo neupoštevanju postavljenih meja. Lahko gre zgolj za opomin ali pa za odvzem različnih privilegijev.

Kako naj starši postavljajo meje?

  • Meje morajo biti postavljeno razumno in otrokovi starosti primerno;
  • Otroku je potrebno pojasniti smernice/pravila, ki veljajo v vaši družini;
  • Pri postavljanju smernic/pravil naj starši sodelujejo z otrokom. Skupaj naj oblikujejo nekatera pravila, npr. »družinska« pravila, ki so lahko povsem enostavna: kdaj in kako morajo pospraviti igrače, jutranja/večerna rutina, pravila glede gledanja televizije/uporabe računalnika... Skupaj z otrokom naj starši oblikujejo tudi ukrepe oziroma posledice, ki jih doletijo, če se pravil ne držijo (npr. odvzem nekaterih določenih ugodnosti...);
  • Pri upoštevanju pravil/smernic je potrebna odločnost in doslednost staršev. Tudi starši se morajo s svojim zgledom držati dogovorjenih pravil. Pogosta napaka je, da starši niso dosledni pri upoštevanju dogovorjenih pravil/smernic in da pri ukrepanju ob kršenju pravil niso dosledni. Starši naj ga dosledno učijo, kaj od njega pričakujejo.
  • Starši naj bodo dober zgled ne le pri upoštevanju dogovorjenih pravil/smernic, temveč tudi glede vedenja nasploh. Majhni otroci se učijo predvsem od staršev, zato naj starši ustvarijo zgled z lastnostmi, ki jih želijo razviti pri svojem otroku: spoštovanje, prijateljski odnos, ljubeznivost, iskrenost, tolerantnost;
  • Starši morajo svoje zahteve jasno izražati, zahteve morajo biti premišljene in utemeljene, tako da otrok točno ve, s kakšnim namenom nekaj počne in kakšna so pravila;
  • O držanju pravil/smernic naj starši z otrokom ne razpravljajo, lahko pa se dogovarjajo oziroma sklepajo kompromise o manjših stvareh, npr. izbiri obleke, odločitvah kam bo šla družina na izlet ipd.